Zakaj pravzaprav premog, pardon kuolm?

Zakaj pravzaprav premog, pardon kuolm, ste bili v kakšnem rudniku
premoga, na kakšen način vas navdihuje?
Vsak umetnik nekako izhaja iz svojega sveta. Sama prihajam iz Zasavja,
kot mala deklica sem živela v rudarski koloniji in spomnim se vseh ženic, ki so tam bivale,
kako se je skupinsko pekel kruh in kakšen je bil vonj ozračja.
Moj dedek je bil rudar, in kot majhna sem kradla babici kose premoga iz "kuolmkište" ter se igrala, da so črni dragulji.
Četudi sem kasneje premog nekako pozabila, je vtis o njem še vedno bil nekje v meni.

 Sama sem zapustila Zasavje kar nekajkrat in vedno me je nekaj pripeljalo nazaj. Mogoče ko izstopiš iz slike lažje vidiš celoto, kajti velikokrat se zgodi,
da človek zaradi dreves ne vidi gozda.
In ko sem kot odrasla vzela v roke premog, sem spet dobila sliko svojih draguljev in kot oblikovalka nakita je bil potem le še čas tisti faktor,
da nastane iz tega materiala nakit.
Nakit, ki mi je bil pisan na kožo in oseben. Poln vsega, kar sem želela povedati. Sedaj z njim ustvarjam in mislim, da imava še dolgo pot pred seboj.
 Premog je bil in bo del nas, ki smo živeli z njim, od njega in marsikdo je umrl zanj.

Spomin na stare dni ni nekaj, kar je potrebno pustit za seboj, temveč nekaj kar nam daje identiteto, vrednost in vsebino. Mislim, da je na svetu veliko ljudi,
ki čuti tako in vse nas premog povezuje.
Predvsem pa ima svojo lastno zgodbo, ki je daljša od človeške- je del narave, to so drevesa, ki so v svojih zadnjih vzdihljajih namesto smrti doživela preporod,
se preobrazila in zaživela na novo.
 Premog, ki ga imam rada je dobil spet smisel. In z njim tudi jaz.