Zgodba o premogu- Konstruiranje novih označevalcev z estetsko intervencijo: uporaba premoga v oblikovanju
Povdarek! Spodnji prevod članka, je nelektorirana in nepregledana verzija prevoda, namenjena le predstavitvi zapisanega.več si v anleščem jeziku preberite na spodnji povezavi:
Essays
Konstruiranje novih označevalcev z estetsko intervencijo: uporaba premoga v oblikovanju
Politična epistemologija Michela Foucaulta Trenutno je doktorska kandidatka na Raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Objavljala je članke o ontologiji, logiki in estetiki v sodobni filozofiji, s posebnim poudarkom na delih Alaina Badiouja. Njeno raziskovalno področje zajema logiko forme in logiko pojavnosti v filozofiji, umetnosti in psihoanalizi.
Kristina Pranjic Univerza v Novi Gorici (Slovenija) kristina.pranjic@ung.si
Diplomirala iz primerjalne književnosti ter ruskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je zagovarjala doktorsko disertacijo o konceptu brezpredmetnega zvoka in slike v ruski avantgardi. Njena glavna raziskovalna področja so avantgardna umetnost in literatura ter sodobna estetika. Je podoktorska raziskovalka na Fakulteti za medije (Slovenija) in docentka na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. V letih 2018-19 je bila gostujoča predavateljica na Univerzi Alpen-Adria-Universität v Celovcu.
Prispevek temelji na rezultatih interdisciplinarnega projekta Fakultete za medije in Fakultete za dizajn v Ljubljani (Slovenija), ki smo ga v letu 2019 izvajali v sodelovanju s študenti podiplomskih in podiplomskih študij medijev, komunikologije, psihologije in oblikovanja. , ki so delovali pod mentorstvom interdisciplinarnih raziskovalcev in oblikovalcev. Osrednja oblikovalka projekta je bila Marjeta Hribar s svojo inovativno blagovno znamko KUOLMi; znana je po nakitu in oblikovanju predmetov iz premoga v njenem lokalnem Zasavju, ki ima bogato zgodovino industrijskega premogovništva v Sloveniji. Oblikovanje kot oblika vizualne umetnosti je pomembna družbena formacija s potencialom za prestrukturiranje odnosa in strategij, ki jih imamo do materialne kulture okoli nas. V prispevku skušamo ugotovitve projekta kontekstualizirati z uporabo dveh teoretičnih pristopov: prvič, uporabljamo študij znakov, semiologijo, in drugič, aktualno študijo materialne kulture. Slednje je uvedeno skozi delo avtorja Daniela Millerja in je razvito skozi teoretično delo avantgardnega umetnika Vladimirja Tatlina, ki je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Oddelek za materialno kulturo.
Projekt Zgodbe o premogu
Projekt je temeljil na ideji, da je z estetskim posegom mogoče rekonstruirati pomemben simbol premoga v premogovniškem Zasavju (mesta Zagorje, Trbovlje in Hrastnik) v Sloveniji. Ta interdisciplinarni projekt sta izvedli Fakulteta za medije in Fakulteta za dizajn (izredni član Univerze na Primorskem) v Ljubljani (Slovenija), izvajali pa smo ga spomladi in poleti 2019 v sodelovanju z diplomanti in podiplomskimi študenti Media , Komunikacija, psihologija in oblikovanje, ki so delovali pod mentorstvom interdisciplinarnih raziskovalcev in oblikovalcev. Študentje so pod mentorstvom mentorjev raziskali pretekle in sedanje zgodbe, povezane z bogato zgodovino industrijskega premogovništva omenjene regije. Projekt je dobil navdih in metodološki pristop pri lokalnih posameznikih in organizacijah, kot je društvo Trbovlje Newmedia Setting Virtual Museum of premogovništvo – 4. Dritl, ki je posvečeno novomedijski kulturi in raziskovanju intermedijske umetnosti.
Glavna motivacija projekta, ki je spodbudil teoretično delo in terensko delo projektne skupine, je bila predstaviti premog kot simbol preteklosti, ki ga je mogoče prestrukturirati v nov vizionarski način lastne prihodnosti. Poleg predstavitve bogate zgodovine različnih uporab premoga in raziskovanja, kako je premog v današnjih medijih predstavljen kot najbolj osovražen material ali fosilno gorivo, ki je močno vplivalo na zdravje ljudi in okolje, je osrednji del projekt je bil namenjen zbiranju in pripovedovanju osebnih zgodb rudarjev in mladih Zasavcev, katerih življenje in identiteto je krojil premog. Sodelavci projekta so predstavili tudi primere domačih in mednarodnih oblikovalskih praks, ki se navdihujejo v premogu kot nekonvencionalnem sredstvu umetniškega izražanja. Rezultati projekta so bili zbrani v e-brošuri (2019) in predstavljeni na razstavi maja 2019 v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. S teoretične strani se je projektna ekipa najprej soočila s problematizacijo reprezentativne vrednosti premoga v današnjem času v Zasavju. Ta regija je ena od tradicionalnih industrijskih premogovniških regij Slovenije, ki se sooča z visoko brezposelnostjo in procesi degradacije krajine. S tem, ko je odkopavanje premoga, ki je bilo v preteklosti glavno gonilo razvoja regije, danes popolnoma opuščeno, so posledice očitne ne le v gospodarskem sektorju, temveč na vseh področjih lokalne skupnosti, kjer obstaja prepričanje, da bo nov zagon za Zasavje je nemogoče, saj je bilo primerno le za rudarstvo in industrijo. Zasavje je znano tudi kot onesnažena in turistično neprivlačna regija. Ker je njena najpomembnejša surovina umazana in škodljiva, predstavlja pomembne težave za razvoj turizma in ustvarjalnosti v nacionalnem in mednarodnem kontekstu. Da bi zgodbo o premogu v tej regiji predstavili v celoti, so člani projekta najprej preučili zgodovino različnih uporab premoga. Tu so izpostavili pomembna zgodovinska dejstva, ki kažejo, da so v 17. stoletju, pred razvojem premogovništva, premog uporabljali v medicinske namene. Zdravilne možnosti premoga so postale znak, da ta surovina ni primerna le za kurjenje in ogrevanje. Temu pozitivnemu vidiku premoga je bil dodan še en konstruktivni element, pridobljen z intervjuji z nekdanjimi rudarji. V teh intervjujih je bila ena stvar očitna – za vse nekdanje rudarje je premog predstavljal simbol za »kruh«, »varnost« in »trdo delo«. Ta raziskava je tako razkrila, da je premog pravzaprav izjemno kontroverzen simbol, saj na eni strani predstavlja sredstvo in vir življenja, na drugi pa obubožanje in degradacijo, onesnaževanje okolja in dezorientiranost lokalnih mladih.
V naslednjem koraku je projektna skupina iskala primere dobrih praks uporabe premoga na drugih področjih in odkrila zanimive ugotovitve o sodobni uporabi premoga v umetnosti in modnem oblikovanju. Predvsem v Sloveniji oblikovalka nakita Marjeta Hribar v svoji vsakodnevni ustvarjalni praksi oblikovanja predmetov in nakita pod blagovno znamko KUOLMi uporablja premog, ki ga najdemo v njenem lokalnem Zasavju. Oblikovalsko delo Marjete Hribar je postavilo pomembno vprašanje, na katerem temelji teoretična podlaga tega prispevka.
Ali lahko oblikovanje nakita iz premoga negativni predznak premoga prestrukturira v pozitivno in ali lahko rečemo, da je oblikovanje določena oblika komunikacije ali jezikovna oblika?
In če premog razumemo zgolj kot znak, ali ne izgubi svoje konkretne materialne vrednosti – vrednosti, ki izhaja iz lastne materialnosti? Hkrati se zdi, da s procesom oblikovanja premog ni le material, ampak postane poseben predmet materialne kulture. Spodaj bomo obravnavali ti dve vprašanji "restructuring-a-signifier-with-design" razred prestrukturiranje označevalca z oblikovanjem
Zaradi inovativnosti projekta in pomena njegovih rezultatov je postalo ključnega pomena kontekstualizacija njegovih ugotovitev v teoretični raziskavi. Projekt Coal Story je že od začetka zakoreninjen v razumevanju mode in nosljivega oblikovanja kot kompleksnega komunikacijskega sistema, kot oblike jezika s svojimi pomeni, znaki in označevalci, ki imajo neposreden družbeno-estetski učinek. Tako je bil prvi izbran teoretični pristop študij znakovnih procesov in semiologije.
Semiološki pristop k razumevanju pomena oblačil in modnega sistema izhaja iz švicarskega jezikoslovca in semiotika Ferdinanda de Saussureja in njegove teorije znaka, v kateri je raziskoval vzorce in funkcije jezika in po kateri je »znak« sestavljen iz » označevalec« in »označeni« ali »referent«. Eden prvih semiotikov, ki je na ta način raziskal temo mode, je bil francoski poststrukturalist Roland Barthes v svojem uglednem .
Modni sistem (1967). V tem prispevku želimo opozoriti še na enega pomembnega akademika – Malcolma Bernarda, ki v svoji knjigi Moda kot komunikacija (1996) razlaga nekatere najvplivnejše in pomembne teorije o modi. V četrtem poglavju z naslovom »Moda, oblačila in pomen« je definicijo de Saussurejeve teorije znakov uporabil za modo in oblikovanje oblačil. Bernard je v tem poglavju predstavil tkanine in oblačila kot posebne znake, ki jih je mogoče analizirati kot označevalce, ki predstavljajo ali predstavljajo nekaj drugega kot sami sebe. Moški ovratnik, na primer, kaže na neformalnost, ko je odprt in brez kravate.
Semiološki pristop omogoča tudi uporabo verige označevalcev na različne elemente in tkanine, iz katerih so oblačila izdelana. Tako lahko volneni tvid kaže na »rustikalnost in podeželje«, po drugi strani pa visokokakovostna preja iz čevljaka kaže na prefinjenost in urbanost.
Če pa modne predmete in nosljivo obliko vzamemo kot znake, ki artikulirajo pomen, je potem mogoče določiti tudi njihove denotacijske in konotacijske pomene. Denotat se nanaša na splošno sprejet pomen, ki ga običajno najdemo v leksikalni interpretaciji in se med različnimi kulturami in jeziki bistveno ne razlikuje. Konotacija predstavlja drugo raven pomena, ki jo lahko opišemo kot misli ali občutke, ki jih sproži beseda ali slika, »ali kot asociacije, ki jih ima beseda ali slika za nekoga«.
Za Malcolma Bernarda "[t ]Razumevanje konotacije je intersubjektivna in hermenevtična zadeva." Avtor piše, kako presenetljivo je, da ljudje iste starosti in kulture izražajo skoraj enake konotacije določenih besed. Kot primer omenja besedo "tweedy", ki skupaj s konotacijo blaga običajno vzbuja asociacijo na
Pomeni so torej produkt razlike ali razmerja med znaki: kot pravi Saussure, »v jeziku, kot v vsakem semiološkem sistemu, vse, kar razlikuje en znak od drugih, ga sestavlja,« obstajajo le razlike »brez pozitivnih izrazov« ( Saussure 1974: 120-121). Poleg tega so pomeni produkt družbenega dogovora, so produkt pogajanj med ljudmi.
Med znaki je mogoče določiti tudi »sintagmatsko« in »paradigmatsko« razliko. Pri prvi, sintagmatski razliki, se razlika med znakoma nanaša na označevalno vrsto, veznik (moške hlače so na primer kombinirane z moško srajco), pri drugi, paradigmatski razliki, pa je poudarek na možnost zamenjave, disjunkcije stvari z nečim drugim (to je npr. razlika, ki poudarja razlikovanje v slogu ovratnika določene moške srajce). Tako imamo v sintagmi razmerje med elementi "
Kot vidimo, sta sintagma in paradigma odvisni od specifične kulture in družbenega konteksta. V tem smislu specifični pomen modnih oblačil ne obstaja brez tovrstne kontekstualizacije. V zvezi s tem je dobro izpostaviti pojem ideologije, ki deluje preko omenjenih denotativnih in konotativnih pomenov. To je potrdil Roland Barthes, ki v primerih mita in retorike (za Barthesa predstavljata le različice ideologije) poudarja vlogo, ki jo ima konotacija za ideologijo. Kot pojasnjuje Bernard:
Konotacije so bile posledica razreda, spola, starosti, narodnosti in tako naprej in so se posledično spreminjale od osebe do osebe, saj so se spreminjali razred, starost in tako naprej. Na ravni konotacije je torej treba iskati ideologijo. Občutki, asociacije in vtisi, ki pridejo na misel, so posledica razreda, spola, starosti in tako naprej. V nekem smislu so vir ideologije.
In če ideologija deluje na ravni konotacije, jo denotat le »naturalizira«; normalizira konotacijski pomen na način, da ne opazimo, da je določen pomen posledica specifične ideologije nekega določenega razreda, določene starostne skupine, spolne skupine itd. Denotacija torej te pomene jemlje kot dobesedne in splošno sprejemljive. Semiologijo torej lahko razumemo kot teorijo splošnih kontekstov, znotraj katerih lahko razumemo pomen oblačil, in te kontekste lahko razumemo prav z analizo sintagmatskih in paradigmatskih razmerij.
V primeru umetniške in oblikovalske prakse omenjene oblikovalke nakita Marjete Hribar, ki je postala osrednja točka projekta Zgodba o premogu, bi to pomenilo, da se je morala z uporabo premoga kot materiala soočiti z ambivalentnim pomenom premog kot znamenje: v sedanjem trenutku premog nakazuje na nekaj umazanega in škodljivega, pa tudi na nekaj, kar je bilo nekoč prepoznano kot označevalec blaginje, ki omogoča gospodarsko stabilnost in rast Zasavja ter povezuje lokalno skupnost. S svojim dizajnom nakita, oblikovanjem nacionalnih in lokalnih spominkov ter poslovnimi darili iz premoga ta umetnica posebej poudarja reprezentativno vrednost premoga, ki izhaja iz skupne lokalne identitete regije. Marjeta Hribar v enem od svojih intervjujev razlaga: Sem oblikovalka nakita in prihajam iz Zasavja, zato je bilo zame naravno, da sem za svoj material vzela premog in da sem se z različnimi procesi poskušala preoblikovati. v nekaj, kar bi spet dobilo vrednost. Tako je nastal nakit pod spontano blagovno znamko KUOLMi. Blagovna znamka predstavlja fonetično transkripcijo besede premog v zasavskem narečju.
Živim v Zasavju, kjer se zadnjih 200 let skoraj vse vrti okoli te sedimentne kamnine. Vse zgodbe naših starih staršev in pradedkov so povezane s premogom, tudi naša celotna zgodovina. Takrat, čeprav je bilo življenje težko in nevarno, so ljudje vedeli, da so del nečesa. V zadnjem času pa je premog postal nekaj grdega, umazanega in škodljivega. V mislih pa smo še vedno čustveno navezani nanj, in ko je premog izgubil svoj pomen, smo se tudi mi malo izgubili ... Enkrat me je iz Ljubljane obiskala starejša gospa, prišla je z vlakom in je uporabljala hojco . Želela je kupiti prstan s premogom v spomin na svojega dedka, ki je bil rudar. Drugič je pozvonilo na vratih in tam je bil zakonski par iz Nemčije, ki je po radiu slišal za moj nakit. Ne da bi natančno vedeli, koga iščejo, so me našli s pomočjo sosedov, ki so jim pokazali, kje živi »tisti s premogom«, saj so želeli s seboj vzeti košček rojstnega kraja.
V oblikovalski praksi Marjete Hribar je še en zanimiv trenutek. Lahko rečemo, da je njeno delo zanimivo ne le zato, ker premog dojema in sodeluje kot dejansko znamenje, temveč tudi zato, ker uporablja premog kot material, ki ga s posebno obdelavo sčasoma oblikuje v estetski objekt. Ta proces prikazuje preoblikovanje uporabe tega materiala – od izkoriščanja materiala za druge postopke do razkrivanja tega materiala, kar je – črne sedimentne kamnine. To ji omogoča še eno raven igre s tem materialom in pestrostjo uporabe, ki ni obremenjena z zgodovino kot fosilno gorivo. Poudarek na premogu kot materialu, ki se ne uporablja za kurjenje, temveč za oblikovanje in oblikovanje, je nekaj, kar semiologija ne pokriva ustrezno, zato je nujen korak v smeri teorije materialne kulture.
Drugačno razumevanje mode in oblikovanja, ki se razlikuje od semiološkega pristopa, najdemo v teoriji materialne kulture, predvsem v različici, ki jo ponuja Daniel Miller. Za Millerja je semiologija teorija, ki zagotavlja razumevanje stvari glede na način, kako nas te stvari predstavljajo. In modni predmeti in oblačila so pravzaprav najpogostejši način, s katerim semiologija razlaga reprezentativno vrednost stvari. »Oblačila so bila neke vrste psevdojezik, ki nam je lahko povedal, kdo smo,« piše Miller o teoriji semiologije in nadaljuje z opozorilom: »Gmotne stvari so bile kot take zanemarjen dodatek k študiju jezika: očitno neizrečena oblika komunikacije, ki bi lahko povedala veliko, ko smo se uglasili s to zmogljivostjo."
Omejitve, ki jih Miller ugotavlja v semiologiji, je mogoče poenotiti in izraziti v eni glavni posledici: semiologija spremeni oblačila in modne predmete »v zgolj služabnike, katerih naloga je predstavljati […] človeški subjekt«.
Po Millerjevi teoriji materialne kulture, ki izhaja iz teoretičnih temeljev Pierra Bourdieuja, kot tudi po Heglovi teoriji »objektivacije« (Millerjev izraz), objektov ni treba nenehno reducirati na subjekte.
Miller na splošno uporablja dialektično metodološki pristop, ki lahko preseže najpogostejšo razliko med subjektom in objektom. V tem smislu Millerjeva analiza materialnosti kaže, da se materialnost običajno želi dematerializirati. Paradoks je, da prakse, ki so najbolj radikalne pri zagovarjanju nematerialnega (kot v primeru verskih praks), običajno uporabljajo najbolj materialne stvari (balzamiranje v egipčanski kulturi, kruh in vino v krščanstvu itd.) v svojih lastnih. izvajanje. Materialnost, vključno z oblačili, običajno razumemo kot nekaj, kar samo po sebi nima vrednosti (vrednost in pomen le-te sta odvisna samo od subjekta), saj je zgolj neživa stvar, zato se resno zanimanje zanjo običajno razume kot trivialno in površno. Medtem ko je subjekt kot nosilec notranjega jaza viden kot tisti, ki pripisuje vrednost nečemu, kar samo po sebi nima vrednosti. To pomeni, da novi materialni pristop, ki se ne osredotoča na subjektivno vrednost materiala, zagotavlja naslednje: »(1) na novo premisli dualizme in (2) preizprašuje pojem materialne dejavnosti. Novi materializem si prizadeva ponovno premisliti dualizme med, na primer, naravnim in družbenim, človeškim in nečloveškim, materialnim in nematerialnim."
Poudarek na materialu kot takem je izjemnega pomena tudi za oblikovalko Marjeto Hribar, ki poudarja: »Rada bi, da bi vsak našel svoj stil in predvsem svoj material, saj menim, da na ta način človek lahko resnično čutijo material svojega dela in lahko pokažejo svoj slog in ustvarjalnost.”
Tudi nakit iz premoga v njenem umetniškem delu ohranja organsko obliko in naravno barvo premoga. Marjeta Hribar pri izdelavi teh predmetov in nakita ne ustvarja odpadnega materiala, pri čemer se spoštuje material in pri svojem delu poudarja ekološki pristop: Nakit je predstavljen pod sloganom: »Nosi ga, ne gori. it!,« kar pomeni, da če na nekaj pogledamo z druge perspektive, lahko skupaj ustvarimo boljši svet. V dobi plastike, v kateri živimo, je zelo prijetno, da si lahko izdelaš nekaj naravnega ... Iz nečesa, kar je bilo sinonim za staro, grdo in škodljivo, sem ustvarila nekaj novega, lepega in predstavlja nov ekološki način razmišljanje. Stvar je v tem, da nam ni treba zavreči stvari, ki jih že imamo. Če jih pogledamo z drugega zornega kota, lahko prepoznamo njihove druge lastnosti, ki jih do sedaj nismo opazili, jih ponovno uporabimo in tako nekaj neprecenljivega spremenimo v nekaj dragocenega. To je okolju prijazno in inovativno.
Namesto da bi posnemal trende kapitalističnih držav, Tatlin zagovarja nujnost razumevanja in uporabe materialov, ki so v skladu s posebnostmi razmišljanja, ekonomije, razpoložljivih surovin in podnebja v njegovi domači državi, Rusiji. Upoštevanje naštetih dejavnikov, specifičnosti človeškega telesa in rezultatov analize uporabljenih materialov ter njihovih medsebojnih odnosov je bilo za tega umetnika bistvenega pomena za načrtovanje in gradnjo vsakega novega objekta. To dokazuje pomen »organske« in »organske oblike«, ki jo Tatlin postavlja kot začetek nove umetnosti.
Za Tatlina sta bila kot vidika transcendentalne ureditve ustvarjeno in naravno povezano: »vesolje, družba, posameznik, kozmični in vsakdanji predmeti, naravni organizmi in tehnična orodja, ki jih je ustvaril človek, njihova najvišja manifestacija, so bili enake vrednosti." V skladu s to perspektivo se lahko ustvarjanje predmetov šteje za pomemben način za ljudi, da posnemajo ustvarjalnost narave. To pomeni, da je Tatlin morda mislil, da mora predmet, da bi bil utilitaren, ne le služiti praktičnim potrebam, ampak tudi vzbuditi večjo enotnost in s tem povezati uporabnika s silami, ki so večje od njega samega, zaradi česar se zaveda svojega mesta v kolektivnost, ki je presegla družbeno skupnost.
Tatlin je skušal predmete postaviti v dialog z okolico, želel jih je »narediti del žive celote, jim dati dialoški značaj«.
Svoje delo na Oddelku za materialno kulturo je posvetil ustvarjanju novih oblik, ki bi izhajale iz ravno te analize odnosa predmeta z okoljem človeka in njegovega telesa ter kolektivne preteklosti. Te značilnosti medsebojne povezanosti, odprtosti in dialoga med objekti predstavljajo osnovo omenjenega principa organicizma, ki je izhodišče Tatlinovega dela. Organizem nas napotuje tako na »naravnost« kot na »življenje«, za Tatlina pa je organizem tudi tesno povezan s konceptom »organizacije«.
Tatlin vidi vsak predmet kot enoto, ki je vedno utilitarna, saj opravlja določeno funkcijo. Za tega umetnika in oblikovalca ima določen predmet svojo vlogo in funkcijo, svojo agencijo, podobno kot subjekt.